Tek poganja svet: moje 3500 milj dolgo potovanje skozi tekaške kulture sveta


Po koncu uspešne kariere v študentski atletiki z zmago na študentskem državnem prvenstvu in nastopom na kvalifikacijah za olimpijske igre se je Becky Wade želela povezati s sotekači po svetu in razširiti obzorja o teku: najstarejšem, najbolj prvinskem in najbolj razširjenem med vsemi športi. S pomočjo štipendijskega sklada Thomasa J. Watsona je Wadova spakirala za leto dni oblek in tekaških copatov, se poslovila od družine in prijateljev in se odpravila na samostojno raziskovanje svetovnih tekaških kultur.

Wadovo je pot peljala v Veliko Britanijo, na Irsko, v Švico, Etiopijo, Avstralijo, na Novo Zelandijo, Japonsko, Švedsko in Finsko. V vsaki državi se je srečala z edinstveno tekaško zgodovino in skupnostjo lokalnih športnikov ter trenerjev, ki so jo sprejeli v svoje domove in ekipe. V enem letu je pretekla več kot 3500 milj, raziskovala različne pristope k treningu in odkrila nove načine regeneracije. Naj bo med vožnjo po londonskih ulicah z olimpijskim prvakom Usainom Boltom, uro dolgim vzponom pred začetkom teka na etiopski gori Entoto ali izgubljanjem v gneči tokijskih ulic, nepričakovane pustolovščine gospodične Wade ujamejo srčni utrip dolgoprogašev po vsem svetu.

BECKY WADE je poklicna tekačica na dolge proge, ki tekmuje za Asics. Diplomantka Univerze Rice je ameriška mladinska prvakinja, štirikratna zmagovalka maratona All-American, ki je zmagala na svojem prvem maratonskem tekmovanju – Kalifornijskem mednarodnem maratonu. Trenutno trenira v teksaškem Houstonu pod vodstvom trenerja Jima Bevana in mentorja dr. Joeja Vigila.

»Popotovanje Wadove te pritegne kot prelepa tekaška steza, na kateri ti vsak ovinek obljublja nekaj novega in čudovitega.«
TOM FOREMAN, avtor knjige My Year of Running Dangerously

 

KAZALO

  1. Uvod
  2. V vlogi gledalke, namesto tekmovalke
    Velika Britanija
    399 milj
  3. Dobro opremljena na poti k novim zmagam
    Po vsej Veliki Britaniji in Irski
    283 milj
  4. Visokoleteča v meki gorskega teka
    Švica
    342 milj
  5. Po stopinjah deklet Yaya
    Etiopija
    552 milj
  6. Iskanje ravnotežja in spoprijemanje s tekaško progo
    Avstralija in Nova Zelandija
    1058 milj
  7. Nabijanje pločnikov, ponoven premislek o regeneraciji
    Japonska
    297 milj
  8. Urni Švedi in leteči Finci
    Švedska in Finska
    573 milj
  9. Zaključek
  10. Zahvale

NAROČITE KNJIGO

Pred odhodom na enoletno tekaško popotovanje, dolgo 3500 milj. Prtljago je med potovanjem še zredčila.

Oprema za eno leto teka. Štirje pari Asicsovih tekaških copat za začetek. V enem letu je izrabila 11 parov.

Elitna maratonska, olimpijska kvalifikantka in vrhunska ameriška univerzitetna tekačica je bila po letih strukturiranega, časovno odmerjenega in rutinskega treninga naveličana. Odločila se je, da bo eno leto potovala po svetu in obiskala najpomembnejše tekaške subkulture na različnih celinah. Devet držav, 72 mest in 3500 tekaških milj kasneje je spisala neverjetno zgodbo o tem, da je tek v različnih kulturah in sredinah neverjetno različen: “Da bi spoznala utrip tekaškega okolja v vsaki izmed njih, sem morala dobiti pogled z vseh zornih kotov:  s pomočjo jogginga z vnetimi rekreativci, spoznavanjem vadbenih filozofij trenerjev, posnemanjem programov poklicnih tekačev, izpraševanjem tekaških zgodovinarjev, sledenjem upokojenim legendam, gledanjem in sodelovanjem na tekmah in raziskovanjem priljubljenih lokalnih poti in poligonov za trening.” Nova spoznanja o športu, v katerega je zaljubljena, so presegla tudi najbolj divjo domišljijo.

Nazaj k viru

Nova Zelandija je bila zanjo pomembna, še preden je pristala. Jogging je namreč precej mlada domislica. Do leta 1970 v večini razvitega sveta sploh ni obstajal. Tek je bil rezerviran predvsem za mlade, resne športnike, posameznike, ki se jim je kam mudilo, ali ubežnike na begu pred roko pravice. Nato je na oder stopil Arthur Lydiard, tekaški trener iz Aucklanda z iskušnjami iz rugbyja in željo po preizkušanju meja človeškega telesa. Domače zanimanje je najprej pritegnil, ko so trije izmed njegovih varovancev – Peter Snell, Murray Halberg in Barry Magee – na olimpijadi leta 1960 v Rimu osvojili medalje. V naslednjih dveh desetletjih, je Lydiard spremenil celotno športno okolje Nove Zelandije.

Ko so njegovi sodržavljani postali pozorni na tek, jih je Lydiard prepričal, da zdravstvena in družbena dobrobit teka ni rezervirna le za vrhunske športnike. Najprej je v tekače spreobrnil nekaj svojih prijateljev in leta 1962 ustanovil Klub aucklandskih tekačev, prvo tovrstno organizacijo na svetu. Govori se, da je Lydiard soustanovitelja kluba in kasnejšega župana Aucklanda, Colina Kaya, spoznal na letalu in ga začel »opominjati na njegovo očitno debelušnost in slabo telesno pripravljenost«. Kay je spremenil način življenja in svojo navdušenost nad tekom prenesel na sodelavce v poslovnem svetu. Nekega februarskega dne sta Lydiard in Kay zbrala »pisano druščino približno tridesetih moških brez kondicije, nekateri izmed njih so bili precej v letih, drugi so komaj zmogli sto metrov teka,« in jih peljala na prvi klubski tek. Menda jih je »Arthur uspel prepričati, da jim lahko tek le koristi.« Čeprav je Lydiard na začetku ciljal le na izboljšanje telesne pripravljenosti zasedenih poslovnežev, se je kasneje odločil, da bo ciljno skupino razširil. Ko je Novo Zelandijo obiskal še legendarni trener Bill Bowerman, je bilo jasno, da je svet poln bodočih rekreativnih tekačev, čeprav se tega še sploh niso zavedali.

Sproščanje po treningih na ulicah Tokia.

Japonska mrzlica eikiden

Eikiden je japonski dolgoprogaški štafetni tek, ki ga prirejajo po vzoru starodavnega sistema komunikacije, pri katerem je pošto dostavljala veriga kurirjev. Leta 1917 ob obletnici premestitve prestolnice iz Kyota v Tokio so priredili prvi eikiden, pri katerem so morale ekipe v treh dneh premagati 480 kilometrov. Danes dolžino tekme in število etap določijo poljubno. Državno tekmovanje v eikidenu za srednje šole sestavljajo polmaratonske razdalje za dekleta in maratonske za fante, medtem ko pri novoletnem eikidenu sedemčlanske ekipe tečejo na razdaljah od 8 do 22 kilometrov, ki se seštejejo v končno razdaljo stotih kilometrov. Skupni imenovalec vseh različic je skrajna tekmovalnost in množičen odziv javnosti, ki jo v sezoni zagrabi prava eikidenska mrzlica. Ta tekmovanja jemljejo tako resno, da jih prepoznavajo kot delni razlog za razmeroma slabo zastopanost Japonske v mednarodni atletiki, kjer se ne pokaže prava kakovost tekačev  otoške države.

“Žal mi je bilo, ker sem zamudila vrhunec sezone eikidena v januarju. Zaradi zasledovanja poletja sem se zadržala v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Zato sem se odločila, da bom ob naslednjem obisku Japonske spremljala vrhunec eikidena, ali še bolje, nosila eno izmed svetih oblačil tasuki in se borila za ameriško zmago. Dobila sem vpogled v zanimiv kontrast v primerjavi s tekači, ki sem jih spoznala v Etiopiji. Tudi oni so morali trdo delati, a se niso obremenjevali s časom in urniki. A obe državi sta imeli zelo močni tekaški tradiciji, z Etiopijci na vrhu malodane vseh dolgoprogaških lestvic in Japonci, ki kažejo nevejetno kolektivno uspešnost v maratonu in polmaratonu. V zgolj enem mesecu, leta 2007 je več kot 90 japonskih tekačev polmaraton preteklo hitreje kot v 65. minutah, kar je bila kvalifikacijska norma za nastop na ameriških olimpijskih kvalifikacijah za leto 2016. Vprašanje o ‘najboljšem’ načinu treniranja je z vsako novo etapo postajalo vedno bolj zagonetno.”

V znanju je moč

Wadeova je nova spoznanja ob vrnitvi v Združene države vključila v režim treninga in njena tekmovalna kariera je šla samo še navzgor. Leta 2013 je imela tretji ženski ameriški maratonski čas pod 25 leti, tri leta kasneje se je uvrstila na olimpijske kvalifikacije in podpisala profesionalno pogodbo z Asicsom. Počne vse, od etiopijskega teka “po občutku”, do napornega forskega treninga iz Švice, si celi poškodbe z japonsko tradicionalno medicino in pravi, da po tem potovanju “tek nikoli več ne bo samo tek”.

Trenutno trenira v teksaškem Houstonu pod vodstvom trenerja Jima Bevana in mentorja dr. Joeja Vigila.

ODLOMEK IZ KNJIGE:

Odkar je v moje življenje prišel tek, me je zanimala tudi Vzhodna Afrika. Suhljatih temnopoltih tekačev na čelu vseh večjih maratonov nisem mogla spregledati in se ne spraševati, od kod prihajajo in kako trenirajo. Kenijci so mi v Londonu s svojim polžjim ogrevanjem, skupnimi obedi in sproščeno tekaško filozofijo ponudili nekaj namigov. A šele med bivanjem v Vzhodni Afriki sem začenjala spoznavati moči, ki delujejo v ozadju nepremagljive dolgoprogaške kulture tega koščka sveta.

Derartu in Banchi – »dekleta Yaya« so postale njene nove etiopske prijateljice. Živijo in trenirajo v skromnih razmerah.

V zadnjih dveh mesecih sem spoznala, da je Etiopija mnogo več kot tovarna tekačev, ki vse od olimpijske zmage Abebeja Bikile po izdelanem sistemu proizvaja rekorderje in maratonske prvake. Kar to državo (in njeno sosedo Kenijo) ločuje od preostalega sveta, je kultura, ki ceni mnoge izmed vrednot, ki so bistvene tudi za vzgojo dobrih tekačev na dolge proge: disciplino, odpornost, samozavedanje in še posebej obupno željo po uspehu. Seveda ne smemo pozabiti na vlogo revščine, saj je tek za mnoge edini način, kako se rešiti iz nje. Ultrauspešni tekači, kot sta Haile Gebrselassie in Kenenisa Bekele (ki je ravno gradil svoj hotel in tekaško stezo zraven vasi Yaya), vzbujajo tako navdih kot lažno upanje. Na vsako osebo, ki ji uspe v športu, je tisoč drugih, ki ostanejo v brezimnosti etiopskih gozdov. A dejstvo, da sta tekaška zvezdnika skupaj z desetinami drugih ponos vsakega gospodinjstva, kaže na pomembnost teka v etiopski kulturi.

Dejavnik etiopskega tekaškega čudeža je tudi duhovnost. Etiopijci so globoko verni ljudje. Vsaj 75 odstotkov jih pripada etiopski pravoslavni cerkvi ali islamu. Za večino državljanov je vera del vsakodnevnega življenja – vključno s tekom. Medtem ko je v mnogih predelih sveta nedelja dan za dolg tek, je v Etiopiji to dan počitka. Nedelja je bil edini dan, ko na Entoto ali poligonu Satellite nisem srečala nobenega tekača. Neločljivost teka in vere, ki sem jo najprej spoznala skozi zgodbo o Derartu in obsedenosti s hudičem, se je kazala znova in znova. Več tekačev je slabo dnevno formo pripisalo božji volji, na startu teka Great Ethiopian Run se je okoli mene razlegal zvok tisočih tihih molitev, mnogi tekači pa so po uspešnem treningu pokleknili in se zahvalili za božjo milost.

Presenečeno sem ugotovila, da tek kot rekreativni šport v Etiopiji sploh ni priljubljen. Pravzaprav v Sululti, z izjemo tekačev na tekmi Great Ethiopian Run, nisem videla nobenega rekreativnega tekača. Tisti, ki sem jih srečevala na poti proti Satellite Field, na poljih blizu vasi Yaya in na pobočjih gore Entoto, so bili športniki, ki so svoje treninge jemali zelo resno. Izvedela sem, da mnoge družine otrokom tek odsvetujejo, saj to pomeni manj časa za delo na polju in pridelovanje družinskih zalog hrane. Spoznala sem tudi žensko, ki se je vsako jutro odtihotapila iz hiše in trening opravila, še preden so jo pogrešili pri delu na polju. Vse to je počela v upanju, da bo lahko družino namesto z rokami preživljala z nogami.

Izkušnja Etiopije me je preoblikovala, tako osebno kot športno. Bala sem se, da bom ob odhodu izničila napredek, ki sem ga še kako občutila. Bilo je povsem jasno, da sem postala močnejša – teki še zdaleč niso postali lahki, a na koncu sem etiopskim prijateljem že lahko sledila tudi, ko so ob koncu nekaterih treningov pritisnili na plin. Samostojni izhodi na Entoto so vsak teden postajali daljši (čeprav nisem presegla naključnega triurnega teka).